Zelo sem hvaležna za trenutke zavedanja, prebliske in uvide, ki jih ozavestim s pomočjo metode P.E.C.A.
Sredi visokogorskih hribov Kirgizije me je ujela informacija o P.E.C.A. metodi. Daleč sežejo te vibracije in informacije. Še vedno se z veseljem spomnim trekinga po močvirnem delu in med skalami, zvoka hrumeče reke in pogovora z Mirom Jovanovićem o meditaciji in miru, ki ga le-ta prinese. Kakšno nasprotje glasne, živahne narave in tematike najinega mirnega in čustvenega pogovora. Tudi nekaj let kasneje lahko še vedno rečem, da kadar koli začutim notranji glas in opazim, da raziskujem neko področje, kjer bi mi podpora in pogovor prišel prav, se obrnem na Mira ali pa se udeležim predavanja, ki me pritegne. Ravno to je čar pogovorov s P.E.C.A. svetovalci. Kadar koli me zanima z mojim fizičnim telesom, se lahko vedno obrnem na »pecinega« svetovalca. Vzame si čas. Svetuje. Pomiri. Predlaga, kateri P.E.C.A. izdelek bi lahko podprl moje telo. Občutek, da se lahko vedno zanesem na pogovor, je kot varen pristan na razburkanem morju. Slišana sem, kar pa ne pomeni, da me ujčkajo. Stvari povedo zelo preprosto v obsegu, ki ga lahko delijo z menoj in ga zmorem razumeti. Včasih so slišane stvari zame kar velik zalogaj. Postavijo me pred dejstvo, da je potrebno prevzeti odgovornost do sebe, do odločitev, misli, dejanj. Seveda bi lahko cepetala na mestu kot mali otrok in rekla, da tega že ne bom sprejela. Odgovornost je namreč zahtevna beseda. Svetovalci si vzamejo čas in na ljubeč način razložijo stvari. Si lahko vzamem tudi jaz čas zase? Znam razviti ljubeč odnos do sebe? Lahko v dnevu naredim eno lepo stvar samo zase? Lahko, ker je to najlepša oblika darila, ki si ga poklonim. Priznam: lepo darilo je tudi letalska karta in raziskovalni duh na potovanjih. Takrat imam nasmeh do neba in nazaj.
Življenje je včasih kot podvodni vulkanski izbruh. Spodaj brbota in se dogaja, ob izbruhu pa se ta ista snov spremeni v popolnoma drugo strukturo. Velikokrat si mislim: kako naj povežem tekočo čustveno lavo s špičastim skalovjem na površju? Poskusim, seveda poskusim. Sama, s pogovori, z meditacijo. A včasih enostavno ne gre. Občutek, da skačem po teh špičastih in koničastih skalah, je prav nadležen. Kar me največkrat umiri, so ravno meditacije. Včasih zjutraj v sobi, ko še vsa omotična prebujam ude, včasih na pohodih sredi skalnih lepot naših hribov, na potovanjih, ko se potopim v topel puščavski pesek, v premajhnem šotoru sredi deževnega jutra v malo manj udobni pozi ali pa na terasi z razgledom na sončni zahod v živahnem in srčnem afriškem mestu. Za vse to sta potrebna le volja in čas. No, tudi vdih in izdih. Prostor in volja sta pot do izkušnje, ko se z zaprtimi očmi potopim v mavrico krogov, migetanj, barv in občutkov.
Zelo sem hvaležna za trenutke zavedanja in, kot sama temu pravim, prebliske in uvide, ki jih ozavestim s pomočjo metode P.E.C.A. Začela sem se zavedati, kako hitro posrkam občutke drugih, stopim v njihovo kavno usedlino in tam gomazim, namesto da bi izbrala zgornji del kave, peno, smetano … V vseh teh letih soočanja z metodo P.E.C.A. sem ugotovila, da po nepotrebnem bredem po pijači, ki je niti ne pijem niti je ne maram.
Zakaj torej tako z veseljem ujčkam in pestujem tuje občutke? Nekdo se jezi in razjezi še mene. Občutki drugih so vendar njihova stvar. Najlepši primeri so pri mladostnikih, ki kakšno ušpičijo. Lahko se jezim in kričim, lahko pa se odzovem mirno. V prvem primeru sebi poklonim 15 minut jeze zaradi lumparije, ki je nisem storila sama. V drugem primeru pa izhajam iz notranjega miru, ko z malo daljšim pogovorom stvar razrešimo. Veliko bolje razumem, da tako kot me drugi posrkajo v svoje občutke, tudi sama s svojimi občutki posrkam ozračje in druge v svoj krog. Te čustvene zmede je v mojem življenju veliko manj. Ker opazujem, ozavestim in izberem oz. se odločim. Vem, da lahko z majhnimi triki, kot sta vdih in izdih, dotik s prsti na prsni koš ali na senca, ostanem v tem trenutku tukaj in sedaj, da me ne potegne val, ki pada name. Val odteče in se potegne nazaj, občutek lahkotnosti in miru v vsem tem procesu pa je nekaj najlepšega.
Ogromno miru mi je prineslo tudi znanje o občutku krivde, sramu, ne sprejemanja samega sebe, sodbah in obsojanju. Ko poslušam besede, ki zazvenijo na P.E.C.A. srečanjih, se včasih ne morem niti premakniti niti govoriti. Sama sebi se čudim, s kakšno lahkoto in razumevanjem se vse to usede v moje srce in tam ostane. Kar se me najbolj dotakne, vedno ostane. Je najlepša popotnica. Srce vedno nosim s seboj, kamor koli grem. Hvaležna sem, da na dnevni bazi treniram tudi »mišice« sprejemanja in razumevanja same sebe in drugih.
Barbara Marić