Sem človek Narave, predvsem tiste neokrnjene, ki jo dojemam kot duhovno mater.
Potovanja v odročne kraje po svetu so moje največje veselje. Potujem večinoma v lastni režiji, brez načrta, brez časa, brez cilja, kaj moram videti, in brez pričakovanj. Tako se najlažje učim spontanega potovanja tudi v lastnem življenju. Pobiram izgubljene drobce sebe in spoznavam, kaj je dovolj za življenje. Spoštujem obiskan prostor, se pomirim z njim in z vsemi, ki se tam nahajajo. Fotografije izmuzljivih trenutkov ukradejo nasmeh duhov, ki me pridejo pozdravit. Nikoli ne potujem kot turist, vedno kot človek, ki se za kratek čas vrne v domači kraj in ga počasti.
Raziskujem in izumljam. Notranja nagnjenost do skrivnosti piramid me poganja v raziskovanje božanske matematike, ki orisuje popolni model ustroja sveta. Iskanje zlatega reza in razmerij v naravi mi orisuje potek nevidnih energij. Poslušam glasove Narave, ki mi šepeta o potresih. Lastno izdelane naprave visokih vibracij in magnetnih polj me učijo, kako majhen je človeški um in da ne more poustvariti božanske kreacije. V moji bližini se najde veliko fosilov, kristalov, ostankov jamskega medveda, starih zemljevidov in geodetskih raziskav o obliki naše Zemlje. Največja ljubezen že od ranega otroštva je astronomija. Sledenje nebesnim pojavom, tudi z lastnim teleskopom, mi je najlepši fizični približek povezovanja z Vsemirjem. Tam je moj Oče, od tam sem tudi sam.
Ne berem več, pišem pa. Pesmi, modrosti, kar koli pač čutim, da se prelije skozi mene in ne od mene. Vem, da ni nič mojega, pa čeprav ni prepisanega od nikogar.
MATI
Združena v radosti rojstva sva.
Združena v žaru ognja, ki neločljivo pretaka se po najinih telesih.
Združena v melodiji voda bučečih, ki iz neder tvojih vlijejo mi nežnost in življenje.
Združena v objemu gora kamnitih, ki ščitijo krhka moja krila.
Združena v vetru silnem, ki zmore naučiti svobodno me leteti.
Združena v neba modrini, ki vdahne mir mi in harmonijo.
Iz iste melodije Mati sva, iz iste sva luči.
Združena v telesu, a ne za vedno. Zato občudujem ljubezen tvojo brezpogojno, saj že trenutek rojstva bil namenjen mojemu je slovesu. Povila si me, da poiščem pot od Tebe in najdem pot do Sebe. Pa vseeno ne obsojaš me, ne jokaš za menoj, ne vežeš me na Sebe, le blagoslov ljubeče daješ.
Ni pričakovanj dušečih, ni želja, le učenje in lastne odločitve svobodna volja.
A moja pot je dolga, draga Mati, spotakljiva in ponavljajoča. Zato potrebujem tvoj objem, naročje tvoje. Hrepenim po njem. In kljub pozabi in osorni moji drži, Tvoj dom me vedno znova čaka. Čeprav le za kratek čas, ranjenega od izgubljenih bitk me poviješ vedno znova.
Pride čas, draga Mati, ko povrnil ti bom Ljubezen Tvojo. Pride čas, ko vdahnil Svetlobo Ti bom Svojo.
In takrat, Edina Mati, Mater vseh življenj tuzemnih, razblini kamen se okoli Tebe.
Mati, iz predstave Zgodba o Svetlobi
Predstave P.E.C.A. so mi pomagale razvijati ustvarjalnost. Učile so me prepustiti se notranjemu vodstvu. Z njihovimi ustvarjanji sem morda naredil največje korake v osebnostni rasti. Igra učenja, ustvarjanja, predanosti, zaupanja in hkrati biti aktiven kanal pretoka Ljubezni med Vsemirjem in gledalci je božanski blagoslov.